Zavestni politični samoobman in iluzorna izbira vsodobnih družbah (SLO)

Opomba: ta različica je objavljena v slovenskem jeziku.

Uvod

V sodobnih demokratičnih družbah smo priče paradoksalnemu pojavu: volivci se zavestno

odločajo za voditelje, za katere vsaj slutijo, da niso dorasli nalogi vodenja države. Kljub množici

dejstev, ki kažejo na nesposobnost, neiskrenost ali nevarne namene določenih kandidatov, jih

ljudje izvolijo na ključne položaje. Kako je mogoče, da racionalna bitja prostovoljno vzdržujejo

kolektivno iluzijo, čeprav bi realnost morala takšne iluzije razbliniti? V tem uvodu orisujemo

problem “političnega samoobmana” in ”iluzorne izbire”: zakaj volivci zanemarijo realnost, ki jo

poznajo, ter svojo upanje projicirajo v voditelje, za katere že vnaprej vedo, da verjetno ne bodo

izpolnili pričakovanj.

Ni mogoče reči, da bi bili ti volivci preprosto napačno obveščeni ali nevedni. Nasprotno – pogosto

resnico poznajo, a se ji namensko izognejo. Zavestno sodelujejo v lastni prevari, ker resnica zanje

ni dovolj privlačna ali sprejemljiva. Vprašanja, ki iz tega izhajajo, so globoko filozofske narave:

Ontološka dimenzija nas sprašuje po naravi izbire, ki je morda prazna in brez bistva.

Epistemološka dimenzija odpira problem zavračanja resničnosti in vednega ne-vedenja – pojav,

da ljudje ne le da ne vedo, temveč nočejo vedeti očitnih dejstev. Etična razsežnost pa zahteva

premislek o moralnih implikacijah kolektivnega zanikanja resnice: kakšna je odgovornost

posameznika in skupnosti, ko se demokratična izbira spremeni v ritual samoprevare?

V nadaljevanju bomo najprej analizirali omenjeni fenomen s filozofskega stališča skozi tri prizme:

ontološko (kaj pomeni »prazna izbira«), epistemološko (kako in zakaj se resnica zavrača) ter etično

(kakšne posledice ima zanikanje resničnosti za družbeno moralo). Opirali se bomo na misli

klasičnih in sodobnih mislecev – od Platona in njegove prispodobe votline, prek Ericha Fromma in

njegove analize bega pred svobodo, do premislekov Hannah Arendt o laži v politiki ter Jeana

Baudrillarda o simulakru in hiperresničnosti. V osrednjem delu bomo to teoretsko podlago osvetlili

s tremi aktualnimi primeri: Robertom Golobom in gibanjem Svoboda v Sloveniji (volitve 2022),

Donaldom Trumpom v ZDA (volitve 2024) ter stranko AfD v Nemčiji (sodobni vzpon skrajne

desnice). Na podlagi akademskih virov in filozofskih referenc bomo podkrepili trditev, da gre v

vseh primerih za variacije istega pojava. Zaključek bo premislil, kaj ta pojav pomeni za prihodnost

politične skupnosti, za zdravje demokracije in za človeško odgovornost v javnem življenju.

Ontološko prazna izbira

V filozofiji se ontologija ukvarja z vprašanjem biti, resničnosti in obstoja. Ko govorimo o ontološko

prazni izbiri v politiki, mislimo na izbiro, ki je prazna prave vsebine, brez „bite“ ali realne

substance. To je izbira voditelja ali programa, ki obstaja bolj kot podoba ali forma, ne pa kot

resnično izpolnjena z jasno idejno in moralno vsebino. Volivci se v takem primeru odločajo za

simbol – za nekaj, kar predstavlja upanje ali spremembo, a je v svojem bistvu ontološko prazno,

brez pravega jedra. V takšni situaciji volilna odločitev ni zasnovana na pozitivnih lastnostih

kandidata (sposobnosti, programu, vrednotah), temveč na projekcijah volivcev: ljudje v prazno

posodo vlijejo lastna upanja, strahove in pričakovanja.

Francoski filozof Jean Baudrillard je opozarjal, da je sodobna družba prešla v dobo simulakra in

simulacije, kjer so podobe in znaki ločeni od resničnosti, ki naj bi jo predstavljali. Demokracija

lahko postane tak simulaker – fasada izbire brez realne vsebine. Baudrillard zapiše, da je “tolažilna

podoba zahodne demokracije ... podoba brez realne substancije v ozadju”. To pomeni, da imamo

videz izbire, ritual volitev, toda ta izbira je ontološko prazna, kajti nobena od ponujenih opcij ne

uteleša resničnega, trajnega bistva ali rešitve. V takem primeru je demokracija lahko zgolj še

simulaker same sebe – “sistem, v katerem je izbira zgolj uprizorjena, nikoli pa zares udejanjena”,

kot je nekje zapisano. Volitve se odvijajo, zmagovalci se razglasijo, a v resnici se družbeno-

politična smer komaj kaj spremeni; volivci dobijo le občutek izbire, medtem ko so prave alternative odsotne.

Primer Slovenije leta 2022 ponuja konkretno ponazoritev ontološko prazne izbire. Tedaj je na

parlamentarnih volitvah meteorski vzpon doživela povsem nova stranka «Gibanje Svoboda» na

čelu z Robertom Golobom. Golob, dotlej menedžer v energetiki brez izkušenj v politiki, je stopil na

sceno kot prazna posoda, v katero so volivci vlili svoje upe po spremembi. Stranka ni imela dolgo

izgrajenega programa niti trdne ideološke identitete – njeno ime “Svoboda” je bilo širok,

neizpolnjen pojem, v katerem je vsakdo lahko našel svoj pomen. Analitiki so Golobovo platformo

opisali kot “tehnopopulizem”, ki združuje tehnokratsko podobo uspešnega menedžerja z megleno

populistično obljubo o boljšem jutri. Sam Golob je v politično areno vstopil tako rekoč čez noč,

tako da je prevzel obstoječo majhno stranko in jo preimenoval v svoje gibanje. S tem je – kot

slikovito piše blog Sleeping with Pengovsky – pridobil “prazen politični vsebnik, brez

ambicioznega predsednika in birokratskih ovir”, ki ga je lahko poljubno napolnil. V ontološkem

smislu je šlo za formo brez predhodne lastne biti: Golobova politična identiteta je bila nedoločena

(“trenutno nihče ne ve, kaj je”, je pripomnil isti vir), kar pa je ironično postala njegova prednost.

Volivci so se namreč zavedali, da Golob kot novinec nima dokazane politične teže niti jasnega

programa. A prav ta praznina jih ni odvrnila – nasprotno, privlačila jih je, saj so vanjo lahko

projicirali svojo vizijo in željo po spremembi. Golob je postal ontološki simulaker upanja: ljudje so

vedoče izbrali neznanko, ker se jim je zdela ta neznanka vseeno boljša od znane realnosti

(ucepljene z nezadovoljstvom nad dotedanjo vlado). Sociološke analize volitev kažejo, da je

Golobovo gibanje uspelo predvsem kot vozilo proti obstoječemu premierju. Po letih polarizacij in

očitkov o nepregledni oblasti Janeza Janše so volivci hlepeli po alternativi, četudi zgolj navidezni.

Izkoristili so t. i. “bandwagon” efekt: množično so se zgrnili k edinemu kandidatu, ki je imel realne

možnosti premagati Janšo. S tem so racionalno stavili na “manjše zlo” oziroma *prazno platno*,

na katerega so naslikali podobo “novih obrazov”, značilno za slovensko politiko. Tak vzorec se je

pojavil že prej – povsem nove stranke so zmagale na volitvah 2011, 2014 in 2018 – kar kaže, da

gre za ponavljajoč se pojav, ko volivci iz obupa nad obstoječimi opcijami izberejo ontološko

prazno možnost in vanjo vdihnejo življenje s svojo kolektivno željo po spremembi.

Filozofsko gledano se tukaj lahko navežemo tudi na Platona. V njegovi prispodobi o votlini ljudje,

vklenjeni v votlini, vse življenje gledajo le sence predmetov in jih zamenjujejo za resničnost.

Ontološko so te sence prazne – nimajo lastne substance, so le projekcija nečesa drugega.

Podobno volivci pri prazni izbiri zamenjajo senco za resničnost. Golob v času volitev 2022 denimo

še ni imel lastne politične “bitnosti, bil je podoba (prijeten obraz v medijih, obljuba svobode) – a

volivci so ravnali, kot da je ta podoba že stvarnost upanja. Platon opozarja, da bi se ljudje, če bi

jih kdo odvezal in popeljal iz votline na svetlobo resnice, sprva uprli in boleče hrepeneče želeli

nazaj v temo znanih senc. Človek, ki bi se vrnil v votlino razložiti resnico, bi se utegnil soočiti z

zasmehovanjem – celo s smrtjo: “Če bi ga lahko položili roke nanj in ubili človeka, ki bi jih skušal

rešiti in jih popeljati ven, ga ne bi ubili?” sprašuje Socrates in Glavkon pritrdilno odgovori:

“Vsekakor bi ga”. Ta dramatična podoba ustreza odpovedi substance v politični izbiri: tisti, ki bi

vztrajno opozarjali, da je “kralj gol” (tj. da izbrani vodja nima vsebine), so pogosto tarča posmeha

ali jeze, saj rušijo lepo iluzijo. V ontološko prazni izbiri se torej vzpostavi nekakšen družbeni

dogovor, da bomo obravnavali senco kot da je resnična stvar. Volitve tu nimajo več trdne podlage

v presoji dejanske biti kandidata, temveč postanejo kolektivni obred ustvarjanja pomena iz

praznine.

Ontološko prazna izbira je zaskrbljujoča, ker demokratizira simulacijo: volivci prostovoljno

sodelujejo v fikciji. S tem tvegajo, da se bo praznina kasneje izkazala – kot vselej – za neplodno.

Robert Golob je po volitvah prevzel oblast, toda ko se je evforija polegla, so realne okoliščine

(notranji spori, gospodarski izzivi, omejitve vladanja) pokazale, da je bilo nemogoče vse projekcije

izpolniti. Ontološki vakuum se neizbežno razkrije in prinaša razočaranje. A kljub temu se vzorec

ponavlja v mnogih demokracijah: ljudje raje izberejo nov simulaker upanja kot da bi se soočili z

morebitno trpko resnico, da idealnega kandidata morda sploh ni na izbiro.

Epistemološko zavračanje resničnosti

Zakaj se volivci tako zlahka odločijo za iluzijo pred resnico? To vprašanje nas uvaja v

epistemološko analizo problema – v premislek o *spoznanju, védenju in ne-védenju*.

Epistemologija sprašuje: kako je mogoče, da ljudje vedó, pa hkrati nočejo vedeti? Tukaj ne gre za

običajno nevednost ali dezinformacijo; gre za zavestno zatiskanje oči pred dejstvi, ki so sicer

dostopna. Volivci se ujamemo v to, kar bi lahko imenovali kognitivna disonanca ali celo kolektivna

epistemološka kriza: resničnost nasprotuje našim željam in prepričanjem, zato izberemo tisto

spoznanje, ki nam je ljubše – četudi v globini vemo, da je napačno.

Ta pojav lepo ponazarja izrek, ki ga slovenski filozof Slavoj Žižek pogosto izpostavlja v svojih

analizah sodobne ideologije: »Vem zelo dobro, pa vendarle ...«. Gre za stanje zavesti, kjer

posameznik racionalno prepoznava resnico – na primer, da je njegov vodja nesposoben ali da

njegova politika temelji na laži – vendar vseeno ravna, kot da to ne drži. V sebi nosi formulo: »Vem,

toda vseeno verjamem (in sledim).«

Takšna samoprevara oziroma tako imenovana "slaba vera", kot bi jo imenoval Jean-Paul Sartre,

omogoča, da iluzija preživi. Posameznik razcepi svojo zavest: v enem delu priznava dejstva, v

drugem jih zavestno zanika ter se raje preda mitu. Žižek poudarja, da je to značilno za naš čas –

živimo v dobi cinične ideologije, kjer ljudje ne verjamejo več naivno, temveč ironično, z distance, a

hkrati še vedno sodelujejo v ritualih ideološke iluzije.

Paradoksalno pa lahko opazimo, da tudi sam Žižek, kljub svoji izostreni kritiki ideoloških struktur

in fenomena samoprevare, v določenih pogledih postane utelešenje tega, kar opisuje. Njegova

dolgoletna navezanost na marksistično interpretacijo zgodovine in politike, ki jo pogosto prikazuje

kot dialektično nujno, včasih deluje kot ohranjanje upanja v sistem, ki se je skozi desetletja izkazal

za praktično neuresničljivega oziroma utopičnega. V tem kontekstu se lahko vprašamo: ali tudi

Žižek sam – tako kot volivec, ki verjame, četudi ve – ne vztraja v določenem filozofskem mitu, ki

ga je zgodovina večkrat že izzvala? S tem postane deloma primer svoje lastne teze: vemo, da

marksistična utopija ne deluje, a vseeno v njej mnogi še vedno vidijo zadnjo veliko alternativo. V

tem ozadju postane odločitev "ne vedeti" – ali bolje: zavestno odmikanje od empirične resničnosti

– ne zgolj individualni psihološki mehanizem, temveč kulturni refleks, ki povezuje množico

posameznikov in celo intelektualce. Gre za epistemološko zanko, kjer racionalnost soobstaja z

mitom, in kjer je ločnica med lucidno kritiko in filozofsko vero pogosto izredno tanka.

Klasičen filozof, ki je razmišljal o človeški težnji k zanikanju resnice, je ponovno Platon. Njegova

votlina je v bistvu epistemološka parabola: ljudje *raje ostajajo v udobju znanih senc*, kot da bi se

soočili z bleščečo svetlobo resnice, ki sprva zbode in boli. Ujetniki v votlini so *ignorantni*, a ne

nujno po lastni krivdi – ne poznajo drugega. Ko pa jih nekdo poskuša razsvetliti, pride do

zavestnega zavračanja: ne verjamejo mu, smejijo se mu, sovražijo ga. To že ni več zgolj

nevednost, ampak aktivno ne-hoteti-vedeti. Platon tu intuitivno zazna isti mehanizem: odpor do

spoznanja, ki omaja naš svet, čeprav je ta svet zgrajen na iluziji.

V moderni dobi je fenomen zavračanja realnosti v politiki dobil nove razsežnosti. Govori se o času

“post-resnice” (post-truth), kjer objektivna dejstva igrajo stransko vlogo, čustva in osebna

prepričanja pa so odločilnejša pri oblikovanju javnega mnenja. Hannah Arendt, filozofinja, ki je

poglobljeno preučevala totalitarizem in naravo laži v politiki, je že sredi 20. stoletja opozorila, kako

masovna manipulacija resnice uniči samo tkivo realnosti v družbi. V klasičnem delu Izvori

totalitarizma zapiše, da “idealni subjekt totalitarne vladavine ni prepričan nacist ali prepričan

komunist, temveč človek, za katerega razlika med dejstvom in fikcijo (tj. resničnost izkustva) in

razlika med resničnim in lažnim (tj. standardi mišljenja) ne obstajajo več“. Arendtova torej opisuje

stanje, kjer se posameznikova sposobnost razločevanja realnosti od iluzije popolnoma razblini. V

takem stanju je oseba hkrati neskončno lahkoverna in neskončno cinična – pripravljena verjeti

vsako, še tako absurdno laž, kajti nič več ne verjame v pojem resnice. Avtoritarni voditelji namerno

spodbujajo takšno zmedo: nikoli ne priznajo napake, njihovi privrženci pa bodo zaradi mešanice

lahkovernosti in cinizma skomigali ob njihovih lažeh. Laž postane način življenja. Kot nadaljuje

Arendtova, takšni ljudje “ne zaupajo več svojim očem in ušesom, temveč pozdravljajo beg iz

resničnosti, ki jim ga ponuja propaganda”. Takšni poslušalci “nimajo nič proti temu, da so

prevarani”, saj predpostavljajo, da je vsaka izjava laž in je zato laž prerastla v novo normalnost. Te

ostre besede zelo natančno opisujejo stanje, ki mu danes rečemo informacijski nihilizem –

prepričanje, da je vse zlagano, zato se lahko človek udobno nasloni v svojo osebno resničnostno

mehurček in sprejme laži, ki mu ustrezajo, ne da bi se počutil prevaranega.

Erich Fromm, socialni psiholog in filozof, ponuja psihološko razlago, zakaj ljudje pobegnejo pred

resnico. V znameniti knjigi Beg pred svobodo (1941) opisuje mehanizme, s katerimi posamezniki

ubežijo bremenu svobode in s tem odgovornosti. Ko svet doživljajo kot kaotičen in negotov, jih

navdaja tesnoba. Posledično si želijo urejenosti, *varnosti* in enostavnih odgovorov. Fromm

ugotavlja, da v takih razmerah človek razvije “pripravljenost sprejeti kakršnokoli ideologijo in

kakršnegakoli voditelja, če mu ta le ponuja politično strukturo in simbole, ki naj bi

posameznikovemu življenju dali pomen in red”. To pomeni, da bo posameznik zanikal tista

dejstva, ki ogrožajo privid reda, ki mu ga obljublja močni vodja. Fromm je analiziral vzpon fašizma

v Nemčiji in ugotovil, da “sodobnega človeka prežema tesnoba in je nagnjen, da se odpove svoji

svobodi diktatorjem vseh vrst”. Ta ugotovitev je presenetljivo aktualna. Kadar realnost prinaša

preveč strahu (npr. pred ekonomsko negotovostjo, družbenimi spremembami, migracijami,

pandemijami), se velik del ljudi zateče k zanikanju neprijetnih resnic in poišče zavetje v

enostavnih, četudi iluzornih rešitvah. Voditelj, ki jim ponudi grešne kozle za njihove težave ali

pomirjujoče, a nerealne obljube, bo lažje sprejet, četudi volivci podzavestno vedo, da slika ne bo

zdržala preverbe realnosti.

Epistemološki problem tukaj torej ni v tem, da ljudje *ničesar ne vedo*, ampak v tem, da vedó

preveč, kar v njih vzbuja občutek nemoči – in se zato odločijo „ne vedeti“. Je neke vrste motena

epistemologija, v kateri je resnica podrejena želji. Posameznik ve, a noče vedeti *tistega*, kar bi

od njega terjalo dejanja ali spremembe prepričanj. Ta zavestni samoobman* omogoča, da volivec

recimo spregleda očitno korupcijo svojega kandidata, ker si pač ne želi ogroziti lastne investicije

upanja vanj; ali pa, da verjame v teorije zarote, ker te nudijo *preprosto razlago* namesto

zapletene in zaskrbljujoče resničnosti. Donald Trump je denimo v ZDA zgradil celotno politično

gibanje na osnovi očitnih neresnic (njegova trditev o ukradeni volilni zmagi 2020 je bila večkrat

sodno in preiskovalno ovržena), a njegove privržence to ni omajalo – več kot 60 % republikancev

je še leta 2023 verjelo, da je Joe Biden nelegitimno prišel na oblast. To kljub poplavi dokazov, da

do sistemske goljufije ni prišlo. Gre za kolektivni epistemološki „mrk“, kjer dejstva nimajo več teže

proti moči želje (v tem primeru želje verjeti, da “globoka država” in “elitni zarotniki” škodijo

našemu vodji).

Epistemološka analiza tako razkriva srž problema: sodobni volivci se soočajo z overloadom

informacij, kjer je ločiti resnico od laži vse težje, obenem pa z eksistencialno negotovostjo, zaradi

katere je resnica (četudi dosegljiva) pogosto pretežka za sprejeti. Rešitev poiščejo v begu v iluzije

– bodisi v obliki zavestnega samoobmana ("v srcu vem, ampak ne bom razmišljal o tem") bodisi z

aktivnim zanikanjem realnosti (sprejetjem laži kot “alternativnih dejstev”). To ima resne posledice

ne le za izid volitev, temveč za kolektivno racionalnost družbe: ko enkrat skupnost izgubi skupno

zavezo k iskanju in priznavanju resnice, je demokratični dialog zamenjan z vzporednimi

realnostmi.

Etične implikacije kolektivnega zanikanja resničnosti

Ko se skupnost znajde v stanju, kjer zavestno goji lažne predstave, nastopi etični problem

prvovrstnega pomena. Etika zahteva, da razmislimo o dobrem in slabem, prav in narobe – in

kolektivni samoobman postavlja pod vprašaj poštenost, odgovornost in integriteto družbe kot

celote. Kakšne so torej etične implikacije, ko volivci in politiki soustvarjajo iluzije, namesto da bi si

prizadevali za resnico?

Prvič, gre za izdajo odgovornosti tako s strani volivcev kot izvoljenih predstavnikov. V demokraciji

imajo volivci moralno dolžnost, da svojo odločitev sprejmejo po vesti, na podlagi najboljših

razpoložljivih informacij in v skrbi za skupno dobro. Če zavestno volijo nekoga, za katerega slutijo,

da je neprimeren ali zavajajoč, s tem zanemarjajo svojo odgovornost do skupnosti. To lahko

štejemo za obliko kolektivne neiskrenosti: družba sama sebi laže. Platon bi rekel, da ko duša (v

prispodobi polis) neha težiti k resnici in dobremu, pade v krivičnost in nered. Na politični ravni

analogno velja: izbirati voditelja na temelju laži ali praznih upov pomeni v telesu politike sejati

krivičnost – kajti prej ali slej bodo takšne odločitve privedle do slabega upravljanja, zlorab ali vsaj

nesposobnosti, kar škodi vsem.

Drugič, kolektivno zanikanje resničnosti spodkopava moralna načela kot sta poštenost in

resnicoljubnost. Če celotna skupina ljudi tolerira laž (ali se celo zavestno odloči živeti v njej), to

normalizira neetično vedenje. Laž postane sprejemljivo sredstvo za dosego ciljev. Politiki, ki vedo,

da volivci nočejo slišati resnice, temveč raje ugodne laži, so spodbujeni k neetičnosti: lagati

postane pogoj za uspeh. To je začaran krog, v katerem moralni standardi padajo. Hannah Arendt

je opozarjala, da je kontinuirano laganje v politiki izjemno nevarno, saj uničuje samo tkanino

resničnosti, v kateri se ljudje dogovarjamo in sobivamo. Ko se laž razraste, uničuje zaupanje med

ljudmi in v institucije, kar je jedro vsake skupnosti. Družba ljudi, ki ne verjamejo več drug drugemu niti sami sebi, ne more ravnati kot moralna skupnost. Arendtova je v eseju Resnica

in politika poudarila, da sicer politika in resnica težko sobivata, toda popoln razhod s fakti pomeni

razkroj skupnega sveta, kjer je mogoč razumni diskurz. Etična implikacija zanikanja resničnosti je

torej fragmentacija družbe na plemena, kjer vsako verjame v svojo mitologijo; med njimi pa ni več

podlage za medsebojno razumevanje, sočutje in soglasje o osnovnih vrednotah.

Tretjič, obstaja nevarnost, da kolektivna samoprevara tlakuje pot avtoritarizmu in zatiranju.

Zgodovinski primeri kažejo, da so ravno družbe, ki so se odrekle iskanju resnice, postale lahek

plen propagande in totalitarnih voditeljev. Kot zapiše Arendtova, so najbolj pošastni režimi v

zgodovini prišli na oblast s pomočjo uničenja resnice – ciničnost in strah sta ljudi napravila

dojemljive za laži in prazne obljube samodržcev. Ko se kritična zavest otopi, ko ljudje sprijaznjeno

skomignejo ob laži, rekoč saj vsi lažejo, nič ne de, takrat svoboda in človekovo dostojanstvo

obvisita na nitki. Totalitarizem se v Arendtini analizi opira prav na to: na množice, ki so obupale

nad resnico in ki v svoji osamljenosti hlastajo za mitično zgodbo, četudi vedo, da je izmišljena.

Etična cena iluzorne izbire je tu pogubna: pomeni odpoved avtonomni moralni presoji in prenos

odgovornosti na vodjo, ki se izdaja za nezmotljivega. Erich Fromm bi to poimenoval beg od

svobode: ljudje žrtvujejo svojo moralno avtonomijo in kritično zavest v zameno za lažen občutek

varnosti, ki jim ga obljublja močan vodja. To pa je – etično gledano – oblika strahopetnosti in

nezrelosti. Namesto da bi se soočili s kompleksnostjo sveta in v skladu s svojo vestjo sprejemali

zahtevne odločitve, se prepustijo, da z njimi manipulira iluzija. Tako ravnanje ne škoduje le neki

abstraktni resnici, temveč konkretno drugim ljudem: omogoča na primer, da se tolerirajo kršitve

človekovih pravic (ker si volivci pred njimi zatisnejo oči) ali da se krivice ne sankcionirajo (ker se

kolektivno sprenevedamo).

Četrtič, kolektivno zanikanje resničnosti ima uničujoč vpliv na značaj posameznikov. Vrlini, kot sta

pogum in iskrenost, se zamenjajo s svojima sencama: s strahopetnostjo (bežanje pred resnico

zaradi nelagodja) in pretvarjanjem. Filozofi od Aristotela naprej so poudarjali, da se etična drža

družbe gradi z značaji njenih članov. Če večina članov neguje navado samoprevare, potem se

etos skupnosti premakne v smer neautentičnosti. Sartrovski pojem “slabe vere” (mauvaise foi)

označuje ravno to: živeti v neiskrenem odnosu do samega sebe, bežati pred svojo svobodo in

resnico. Ko volilno telo ravna v slabi veri – ve, pa se dela, kot da ne ve – trpi avtentičnost celotne

skupnosti. Filozof Martin Buber bi rekel, da razmerja med “Jaz in Ti” nadomesti odnos “Jaz in To”

– instrumentalni, razosebljen odnos, kjer tudi sočloveka ne vidimo več jasno, temveč skozi tančico

svojih projekcij.

Petič, tu je vprašanje pravičnosti in posledic. Etična maksima utile et verum (koristno in resnično)

namiguje, da je dolgoročno resnica koristna, laž pa škodljiva. Kadar skupnost voli na podlagi laži,

bodo posledice skoraj gotovo škodovale pravičnosti. Na primer, če volivci zavestno prezrejo

znake korupcije pri kandidatu in ga izvolijo, bo ta verjetno nadaljeval s koruptivnimi praksami na

škodo javnega dobra – žrtve bodo nedolžni državljani, morda najranljivejši. Pravičnost v družbi

tako utrpi, ker moralni kompas volivcev zatajil. Po Aristotelu je pravičnost vrlina, ki zahteva trezno

umnost (phronesis) in značajsko odličnost; oboje pa se v stanju kolektivne iluzije izgubi.

Demokracija, da bi bila etično legitimna, predpostavlja informirano soglasje vladanih; če to

soglasje temelji na prozornih lažeh, je tudi legitimnost oblasti okrnjena, družbena pogodba pa

nahlodana.

Če povzamemo etične implikacije: kolektivni samoobman načne moralno integriteto družbe.

Ustvari okolje, kjer sta resnica in laž zamenljivi, odgovornost razpršena, pogum zamenjan s

konformizmom, empatija do drugače mislečih pa izpodrinjena z usodnim razkrojem skupnega

sveta. Z zanikanjem resničnosti ljudje nehote (ali hote) negirajo tudi moralno resničnost – načela,

ki naj bi veljala vedno in povsod. To je etično nevzdržno stanje, ki kliče po preboju iz votline nazaj

na svetlobo, ne glede na bolečino, ki jo resnica lahko povzroči.

Sodobni politični primeri (primerjalna analiza)

Da bi vse navedene pojme in trditve še konkretneje umestili, si oglejmo tri izbrane sodobne

politične primere, kjer se izrazito kaže fenomen zavestnega političnega samoobmana in iluzorne

izbire. To so: (1) primer Roberta Goloba in Gibanja Svoboda v Sloveniji (2022), (2) primer Donalda

Trumpa v ZDA (2024) in (3) primer stranke Alternativa za Nemčijo (AfD) v Nemčiji v njenem

nedavnem vzponu. Vsak od teh primerov ponazarja nekoliko drugačen vidik pojavov, ki smo jih

opisali, vsi skupaj pa omogočajo primerjalno analizo, kako univerzalni so ti mehanizmi v različnih

družbenih in kulturnih kontekstih.

Slovenija 2022: Robert Golob in “ontološki vakuum” upanja

Slovenske parlamentarne volitve 2022 so v političnem smislu pomenile prelomnico: volivci so

množično zavrnili dotedanjo desnosredinsko vlado Janeza Janše in podprli povsem novo

sredinsko stranko Gibanje Svoboda na čelu z Robertom Golobom. Kot smo že omenili, je Golob

simboliziral ontološko prazno izbiro, saj je bil “nov obraz” brez jasne politične identitete. Volilna

kampanja je v veliki meri temeljila na antagonizmu do Janše – Golob se je profiliral kot antieza

Janševi kontroverzni podobi, obljubljal je “vrnitev svobode” in normalnosti. Volivci so bili v tem

času dobro seznanjeni s stanjem v državi: Janševa vlada je bila obtoževana demokratičnega

zdrsa (npr. pritiska na medije in neodvisne ustanove), kar je mobiliziralo volilno udeležbo na

rekordnih 70%. To kaže, da so ljudje zelo jasno razumeli realnost – čutili so nevarnost

“orbanizacije” slovenske politike – in so hoteli to smer ustaviti. Vendar pa se je rešilna alternativa

pojavila v dokaj iluzorni obliki: Golob ni bil preizkušen politik, njegov program je bil splošen in poln

sloganov o svobodi, zelenem prehodu in trajnostnem razvoju, konkretnih ukrepov pa malo. Kljub

temu je njegova stranka osvojila več kot tretjino glasov, največ v zgodovini samostojne Slovenije.

Ključ do tega uspeha je bilo zavedanje volivcev, da morajo, želijo-li zamenjati Janšo, staviti vse na

eno karto – tudi če je ta karta negotova. Po volitvah so analize pokazale, da je Golobovo Gibanje

Svoboda pobralo podporo povsod, kjer so si ljudje želeli zanesljive zmagovalne alternative Janši;

vsi drugi opozicijski akterji so se skoraj izničili, saj so se volivci strateško poenotili za Goloba. To je

klasičen primer iluzorne izbire: realno je šlo za referendum proti Janši, ne toliko zakonkreten

Golobov program. Golob je bil bolj kontejner upov kot pa avtonomni politik z vizijo – kot sam

pravi, je združeval ljudi “od levice do desnice” v odporu proti avtoritarnosti. V tej izbiri je bilo veliko

zavestnega tveganja: volivci so vedeli, da Golob morda ne bo kos ogromnim pričakovanjem

(“svoboda” kot ime stranke je obljubljala skoraj mesijanski preobrat). Značilna je bila tudi povolilna

izjava enega od volivcev v anketi: “Vem, da nas čaka streznitev, ampak vsaj Janše ne bo”. To

povzame logiko samoobmana: volivec se skoraj zaveda, da ga čaka razočaranje, a vseeno raje

živi v trenutni evforiji (“svoboda je prišla” je bil slogan zmagovalne strani) in odloži soočenje z

resnostjo vladanja za pozneje.

Primer Golob odlično ilustrira ontološko prazno izbiro, kakor smo jo prej teoretsko opisali, in kaže

tudi epistemološki moment: volivci niso bili slepi – vedeli so, da kupujejo “mačka v žaklju”, a so si

to racionalizirali kot nujno. Njihova etična odgovornost do kakovosti izbire je bila na preizkušnji. Bi

jih lahko krivili, da so ravnali neodgovorno? Nekateri bi rekli, da ne, saj so s tem odstranili

voditelja, ki so ga dojemali kot hujšo nevarnost za demokracijo. Drugi pa bi opozorili, da izvolitev

nekompetentnega ali nepreverjenega voditelja na dolgi rok nosi tveganja za dobro vladanje in

lahko načne zaupanje ljudi, če/ko se izkaže, da “nov obraz” ni kos sistemskim izzivom (Slovenija

je v preteklosti to že doživela z drugimi hitrimi zvezdami politike). Tako je slovenski primer šolski

pokazatelj, kako kolektivna psiha raje izbere všečno iluzijo (človeka, ki ga lahko po svoje

idealizira), namesto da bi trezno priznala: “nimamo idealnega kandidata”. Gre za projekcijo upanja

v praznino, ki se lahko razlaga v luči Laclausovega koncepta “praznega označevalca” – Golob je

postal prazen označevalec “svobode”, napolnjen z različnimi pomeni, kar mu je omogočilo

množično podporo. A praznina ostaja praznina: po volitvah se je moral soočiti z realo in

razočaranja so bila neizogibna.

ZDA 2024: Donald Trump in “post-resnična” politika

Donald Trump predstavlja nekoliko drugačno, a sorodno dimenzijo zavestnega samoobmana

volivcev. Medtem ko je Golob primer projiciranja upanja v neznano, je Trump primer vztrajanja v

veri v že znanega voditelja, četudi so se njegove pomanjkljivosti in laži jasno razgalile. Trump je že

v svojem prvem mandatu (2017–2021) svetu pokazal svojo naravo: nepredvidljivega populista, ki

je pogosto zanikal dejstva (denimo podnebne spremembe, resnost pandemije), širil neresnice (npr.

o volilnih goljufijah) in rušil standarde resnicoljubnosti v političnem diskurzu. Ko se je leta 2020

potegoval za ponovni mandat in izgubil, je zavrnil priznati poraz in sprožil velikansko kampanjo

laži o “ukradeni zmagi”. S tem je pravzaprav postavil na preizkušnjo epistemološko zrelost

ameriškega volilnega telesa. Institucije (sodišča, volilne komisije, mediji) so njegove trditve zavrnile

kot neutemeljene. Toda kljub temu je velik del javnosti – zlasti njegova baza volivcev – to resnico

zavrnil in raje verjel naraciji zarote. Študije javnega mnenja kažejo osupljive številke: še tri leta po

volitvah skoraj dve tretjini republikanskih volivcev verjame, da je bil Bidenov izbor nelegitimen. To

je v luči razpoložljivih dejstev (več deset sodnih zavrnitev Trumpovih tožb, pregledi volitev, ki niso

našli nepravilnosti) primer prave kolektivne blaznosti v smislu resnice. Trumpova karizma in

politika sta zgrajeni na prepletu ontološke praznine in aktivne laži. Trump kot medijski fenomen,

mojster “resničnostnega šova”, gradi svojo podobo na sloganu “Make America Great Again”

(Naredimo Ameriko spet veliko), ki je v resnici le prazen označevalec brez jasne vsebine. Ta

nejasnost omogoča volivcem, da vanj projicirajo različne pomene: od boja proti elitam do

obrambe konservativnih vrednot ali maščevanja liberalnemu establišmentu. Dejansko pa je

Trumpova politika predvsem izraz njegove osebne volje in koristi, brez dosledne vizije za državo.

Posebej problematično je dejstvo, da obstaja več verodostojnih dokazov, da je Trump že od leta

2016 prejemal podporo Rusije, kar bistveno spodkopava njegovo kredibilnost kot neodvisnega

voditelja, sposobnega resnično "narediti Ameriko veliko". Njegove odločitve med predsedovanjem

so pogosto služile ruskim interesom, kar jasno ogroža ameriško nacionalno varnost in

mednarodno moč. Ignoriranje teh dejstev s strani Trumpovih privržencev kaže na skrajno obliko

političnega samoobmana, kjer čustvena pripadnost voditelju prevlada nad racionalno presojo in

dejstvi. Trumpov epistemološki kaos, kjer je mainstream medije označil za lažne novice in sam

sebe postavil kot edini vir resnice, je ustvaril vzporedno realnost za njegove volivce. Vrhunec tega

je bil lažni narativ o "ukradenih volitvah" leta 2020, ki ga milijoni Američanov sprejemajo kljub

nedvoumnim dokazom nasprotnega. To ni več zgolj politična polarizacija, temveč globoka kriza

samega temelja demokracije – soglasja o dejstvih in resničnosti.

Etično gledano je to stanje nevzdržno. Razvoj države ne more preživeti v okolju, kjer velika

skupina volivcev zavestno sprejema laži in iluzije. Trumpov fenomen torej ni zgolj problem njegove

osebnosti, ampak širše družbene patologije, kjer politična fikcija nadomešča resničnost. Tisti, ki

podpirajo Trumpa kljub očitnim dejstvom, aktivno prispevajo k eroziji demokracije in moralne

integritete družbe. Zato je nujno, da družba prepozna nevarnost tovrstnega samoobmana in

ponovno vzpostavi etično odgovornost do resnice kot temelja demokratičnega sožitja.

Nemčija: AfD in protestna iluzija izbire

Tretji primer prihaja iz Nemčije, kjer se v zadnjih letih krepi Alternativa za Nemčijo (AfD) – desno

populistična in skrajno nacionalistična stranka. AfD je bila ustanovljena 2013 kot evroskeptična

stranka, a se je kmalu pomaknila ostro v desno, postala odkrito anti-imigrantska, islamofobna in

revisionistična glede zgodovine (nekateri njeni člani relativizirajo nacistično preteklost). Vzpon AfD

v veliki meri predstavlja protest volivcev proti etablirani politiki: nezadovoljstvo z glavnimi

strankami (t.i. Volkspartei, kot sta CDU/CSU in SPD), strah pred migracijami (sploh po begunski

krizi 2015), pa tudi frustracije vzhodnonemškega prebivalstva, ki se počuti zapostavljeno. Leta

2025 je AfD dosegla svojevrsten vrhunec: na deželnih volitvah in v anketah na zvezni ravni je

dosegala okoli ali prek 20 % podporo, ponekod postala celo druga najmočnejša stranka v državi.

To je izjemno za stranko, ki so jo mainstream mediji in politiki stigmatizirali kot skrajno. Volivci AfD

torej dobro vedo, da je stranka izolirana: vse ostale parlamentarne stranke so z njo zavračale

sodelovanje (postavljen je bil celo “cordon sanitaire”, da AfD ne pride v vlado). Torej so volivci pri

glasovanju za AfD zavestno izbrali stranko, ki najbrž ne bo imela realne oblasti, saj koalicije z njo

ni hotela sestaviti nobena velika stranka. V nekem smislu je glas za AfD iluzorna izbira par

excellence: volivec se ne odloča za program, ki bo izveden (ker AfD ne bo v vladi), temveč za

signal, protest. Ontološko bi lahko rekli, da volivec izbira „nezadovoljstvo“ kot predstavnika – AfD

ne ponuja realne rešitve, temveč je predvsem nosilec negacije: “protimigrantski, protiproseljenski,

proti-sistemski” glas.

Epistemološko se zgodba AfD prepleta z lažnimi narativi, podobno kot pri Trumpu. Stranka je

razširjala npr. teorije zarote o migracijah (“široka zamenjava prebivalstva”), skepticizem glede

COVID-19 ukrepov, evroskepticizem poln netočnih trditev itd. Velik del javnosti, ki je AfD

naklonjen, verjame popačeni sliki realnosti: v njej so Nemčijo preplavili migranti, ki povzročajo

kriminal in gospodarsko breme (dejstva kažejo drugačne, bolj niansirane številke); v njej EU

Nemčiji jemlje suverenost in denar (dejansko Nemčija zelo profitira od EU); v njej “mainstream”

mediji lažejo, zato se verjame alternativnim virom (YouTube kanali, družbena omrežja), ki širijo

polresnice ali laži. Volivci AfD tako pogosto zavračajo uradne podatke in znanstvena spoznanja,

recimo glede podnebnih sprememb (AfD je edina stranka, ki zanika človeški vpliv na podnebje). To

zavračanje pa ni nujno posledica popolne nevednosti; prej gre za nameren izraz nezaupanja do

etabliranih institucij. To nezaupanje ima dejanske temelje v družbenih razmerah: raziskave kažejo,

da ekonomska neenakost in občutek izključenosti močno korelirata s podporo AfD. Vzhodna

Nemčija, ki je revnejša in kjer ljudje čutijo, da jih zahodna elita ne spoštuje, je postala baza AfD.

Ljudje, ki se počutijo prevarane ali spregledane v realnosti, so bolj dovzetni za obljube in sovražne

razlage populistov. To je točka, ki jo je že Erich Fromm opazil pri vzponu fašizma: občutki

prikrajšanosti in strahu rodijo željo po enostavnih razlagah in trdnih sovražnikih, kamor se lahko

usmeri frustracija. AfD ponuja ravno to: jasnega “krivec za vaše težave so begunci, Bruselj,

globalisti...”. Volivci vedo, da realnost ni tako črno-bela, a nočejo vedeti – tak diskurz jim ponudi

katarzo in identiteto (biti “domoljub v boju proti multikulti gnilem sistemu”). Tako se etično opraviči

marsikaj: sovražni govor do manjšin (predstavljen kot “iskrenost”), rušenje tabujev o nacistični

preteklosti (predstavljeno kot “ponosna zgodovina”), ipd.

Pomembna razlika nemškega konteksta je, da zgodovina nosi močan opomin. V kolektivnem

spominu je še vedno prisoten nacizem kot ultimativni primer, kam pripeljejo totalitarne laži in

množični samoobman. Zato je vzpon AfD sprožil velikansko skrb v družbi – mediji, akademiki,

civilna družba bije plat zvona. Tudi veliko volivcev AfD ni nujno trdno prepričanih v vse strankine

ideje; nekateri priznavajo, da je stranka “radikalna”, a pravijo, da “nekdo mora sporočiti vladi, da

je situacija resna”. To kaže na preračunljiv element zavestne iluzije: volivci se zatekajo k tvegani

izbiri, za katero vedo, da ima etično sporne poteze, vendar menijo, da je to nekakšna “šok

terapija” za sistem. V tem vidijo višji cilj, ki opravičuje sredstvo (četudi je sredstvo podpora

skrajnežem). Vendar je takšno ravnanje etično dvorezen meč: normalizira skrajne ideje in lahko

privede do političnega zemeljskega plazu, kjer se prej nepredstavljivo (npr. da bi radikalna stranka

nekoč res vstopila v vlado) utegne uresničiti.

AfD je torej primer, kjer je iluzorna izbira deloma protestna in cinična. Volivec pravzaprav ve, da

AfD ne bo mogla (vsaj ne takoj) uresničiti obljub ali sestaviti vlade; a njegov glas je namenjen

izrazu nezadovoljstva, tudi če zato v parlamentu sedi stranka, ki objektivno nima moči kaj

spremeniti. V demokratičnem smislu se glas nekako “izgubi v prazno” – razen če se toliko takih

glasov nakopiči, da preseže prag izolacije. Kar pa se zdaj približuje: če bi AfD dosegla, denimo, 30

% glasov, bi se dotedanji konsenz o njeni izključenosti zlomil. Že sedaj v nekaterih zveznih

deželah obstaja tiha koordinacija ali preplet interesov med AfD in konservativci, kar razbija iluzijo,

da je glas zanjo le “neučinkovit protest”. Dejanskolahko privede do transformacije političnega

sistema v smeri, ki je do nedavnega veljala za moralno nesprejemljivo. S tem se etična

odgovornost volivcev dviga na novo raven: ko samoobman preraste v realno moč (ko se “iluzija”

prelije v prakse oblasti), ni več opravičila, da gre zgolj za “navidezno” izbiro. Postane resnična

soudeležba pri posledicah.

Nemški primer nas zato uči, da ni nedolžnih iluzij v politiki. Če dovolj ljudi verjame v iluzijo ali se

spreneveda, da ne vidi nevarnosti, potem se lahko fikcija udejanji. Morda si marsikdo, ki je volil

AfD, v resnici ne želi, da bi stranka vladala (ampak želel je zgolj kaznovati mainstream stranke). A

njegov glas vseeno opolnomoči tiste, ki bi morda nekoč lahko prevzeli oblast z veliko bolj

skrajnimi nameni, kot si jih povprečen protestni volivec predstavlja. To je etična lekcija: kolektivni

samoobman ima realne posledice, četudi posameznik misli, da se le gre “igro” protesta. V

Weimarski Nemčiji so nekateri iz protestnega kljubovanja volili naciste, misleč da tako “nazaj

prinesejo red” in kaznujejo koruptivno elito – končali so z diktaturo in vojno, kar presega njihove

začetne namene. Zgodovina se ne ponavlja identično, a vzorec je prepoznaven.

Vsi trije primeri – Slovenija z Golobom, Amerika s Trumpom, Nemčija z AfD – nam kažejo različne

obraze zavestnega političnega samoobmana. Skupno jim je, da volivci vstopajo v fikcijo zavestno,

vsak s svojo motivacijo: slovenski volivec zaradi upanja in strateškega pragmatizma, ameriški

volivec zaradi lojalnosti in identitetne navezanosti, nemški volivec zaradi frustracije in protesta. V

vseh primerih pa je prisoten element iluzije: verjeti v nekaj, kar je bodisi prazno (brez dokaza

sposobnosti) bodisi dokazano lažno (mit o ukradenih volitvah, demonizacija “sovražnikov”).

Zaključek

Po pregledu filozofskih vidikov in konkretnih primerov zavestnega političnega samoobmana se

lahko vrnemo k osrednjemu vprašanju: kaj pojav iluzorne izbire pove o prihodnosti politične

skupnosti, demokracije in človeške odgovornosti? Naša analiza nas vodi do več sklepnih

premislekov, ki nosijo tako opozorilo kot poziv k samorefleksiji.

Prvič, postalo je očitno, da se sodobne demokracije soočajo z resno krizo resnice. V dobi

informacijskega izobilja in digitalnih medijev ni problem več pomanjkanje informacij, temveč

preobilje, ki omogoča vsakomur, da si izbere “svojo resnico”. Demokracija pa je zgodovinsko

uspevala le tam, kjer so se državljani lahko sporazumeli o osnovnih dejstvih in pravilih igre. Če te

skupne osnove ni, se demokratični proces spremeni v spopad mitologij. To prinaša nevarnost, da

bo prihodnost politične skupnosti razdrobljena na eho-komore, kjer vsaka skupina živi v lastnem

imaginariju in z izvolitvijo svojih predstavnikov zgolj utrjuje ta imaginarij, ne da bi prihajalo do

prave komunikacije med skupinami. Arendtova je v tem prepoznala recept za totalitarizem:

množice, ki ne verjamejo več v nič objektivnega, so “pripravljene ves čas verjeti najslabše, ne

glede na to, kako absurdno, in nimajo nič proti temu, da so prevarane”, saj so v splošni zmedi

izgubile orientacijo. Če se demokratični svet potopi v to močvirje post-resničnosti, se odpira pot

manipulatorjem, ki bodo s spretnim obvladovanjem simbolov in čustev lahko vladali mimo

racionalnega soglasja. To bi bil konec demokracije kot vladavine obveščenih, avtonomnih

državljanov in njen prehod v demokracijo spektakla ali fasado, za katero se skriva oligarhija ali kak

nov avtoritarizem.

Drugič, fenomen zavestnega samoobmana izpostavlja šibko točko človeške psihologije, ki bo tudi

v prihodnje igrala vlogo: ljudje smo ne le razumni, temveč tudi iracionalni. Imamo eksistencialne

potrebe – potrebo po pripadnosti, po smislu, po občutku varnosti. Če liberalno-demokratične

institucije in voditelji ne uspejo teh potreb nagovoriti, bomo priča nadaljevanju trenda, da bodo

ljudje zavestno posegali po iluzornih rešitvah, ki sicer niso racionalno utemeljene, a hranijo dušo.

Erich Fromm bi rekel, da dokler bo moderni človek počutil tesnobo in osamljenost v brezbrižnem

svetu, bo “skušan, da se preda svoji svobodi” ter jo zamenja za avtoritarne figure ali magične

ideologije. Za prihodnost to pomeni, da se morajo demokratične družbe posvetiti psihološki

dimenziji politike: okrepiti občutek skupnosti, ponuditi pozitivne vizije prihodnosti, se bojevati proti

občutkom nemoči in krivice (denimo z zmanjševanjem neenakosti, krepitvijo socialne varnosti). Če

tega ne storijo, bo povpraševanje po iluzijah ostalo visoko. Vprašanje je, ali se bodo našle tudi

ponudbe – karizmatični voditelji, ki bodo v prihodnosti še bolj učinkovito kot Trump ali drugi, s

pomočjo umetne inteligence in sofisticiranega marketinga, ustvarjali virtualne resničnosti za

volivce. Možno je, da bo politika postala še bolj podobna zabavni industriji, volitve pa izbira med

dvema „resničnostnima šovoma“. To pa je razvoj, ki kliče po prebuditvi zavesti o človeški

odgovornosti.

In s tem pridemo do tretjega sklepa: odgovornost posameznika v družbi znanja. Vsak državljan se

bo moral zavedati, da resnica ni nekaj samoumevnega, temveč nekaj, za kar se je treba aktivno

prizadevati. Kant je v svojem eseju Kaj je razsvetljenstvo zapisal, da je razsvetljenstvo “izhod

človeka iz njegove samopovzročene nezrelosti” – nezrelost pa je “nesposobnost rabiti svoj lastni

um brez vodstva nekoga drugega”. Danes vidimo, da mnogi nočejo uporabiti lastnega uma v

polnosti, ker je udobneje slediti izbranemu voditelju ali pripovedi. Izziv prihodnosti bo spodbuditi

državljansko pogumnost – nekakšen Sokratovski pogum ljubiti resnico bolj kot prikladne laži. To je

seveda lažje reči kot storiti. Platonova votlina nas uči, da tisti, ki vidijo resnico, pogosto naletijo na

nerazumevanje in sovraštvo pri množici, ki ostaja v temi. Kljub temu je, etično gledano,

odgovornost vsakega izmed nas, da ne prispevamo k širjenju laži in da vsaj sami pri sebi

ohranjamo intelektualno poštenost. To pomeni preverjati dejstva, prisluhniti argumentom drugih,

biti pripravljen popraviti svoje zmotne predstave. V času, ko nas tehnologija zasipava z

informacijami in dezinformacijami, je takšna drža dejanje državljanskega poguma.

Četrtič, prihodnost politične skupnosti je odvisna tudi od oblikovanja novih voditeljskih modelov.

Zdi se, da obstoječa politična elita v mnogih državah izgublja zaupanje, ker se je odtujila od

volivcev, govorijo v tehnokratskem jeziku ali pa so omazani s škandali. Vakum zapolnjujejo bodisi

populisti bodisi povsem novi obrazi (kot v Sloveniji), v obeh primerih pa volivci pogosto nimajo

realne osnove, na kateri bi gradili zaupanje – zato zgradijo iluzijo. Rešitev bi lahko bila spodbujanje

voditeljev, ki so pristni, etični in hkrati kompetentni. To terja premik v politični kulturi: namesto

kultov osebnosti ali instant zvezdnikov bi bilo treba ustvariti pogoje, da pridejo v ospredje tisti, ki

združujejo resnicoljubnost in vizijo. Če tega ne bo, bodo ljudje še naprej raje volili “lažnega

preroka” kot “pravega birokrata”. Demokracija potrebuje nekakšno prenovo zaupanja – in

zaupanje se gradi na resnici in rezultatih. Ko bodo volivci videli, da nek voditelj iskreno predstavi

probleme in po možnosti izpelje rešitve (četudi težke), bo morda manj skušnjav, da se zatekajo k

fantazmagorijam. Seveda pa je to ideal; v praksi je težko dosegljiv in terja tako institucionalne

spremembe (npr. regulacija družbenih medijev, boljša izobrazba) kot moralno prenovo.

Za konec lahko rečemo, da nas zavestni politični samoobman uči tudi nekaj o človeški naravi.

Jean Baudrillard bi morda cinično pripomnil, da ljudje v postmodernem svetu raje živimo v

simulaciji, ker nam je resničnost preveč dolgočasna ali kruta. Mase so se v njegovih očeh

spremenile v pasivne konzumente podob, ki se “utapljajo v inerciji”, medtem ko objekti (mediji,

podobe) triumfirajo. A v človeku kljub vsemu tli zmožnost za resnico in svobodo, o kateri sta

govorila že Sokrat in Platon. Ta zmožnost se kaže v kritičnih posameznikih, novinarjih, žvižgačih,

učiteljih, znanstvenikih – vseh, ki v svojih okoljih vztrajajo pri realnosti in so kot “tisti osvobojeni

jetnik” pripravljeni še k drugim nesti svetlobo, pa čeprav tvegajo posmeh ali konflikt. Prihodnost

politične skupnosti bo v veliki meri odvisna od tega, ali bo dovolj takih posameznikov in ali jih bo

družba sploh še hotela poslušati.

Demokracija ni samoumevna; temelji na predpostavki, da ljudje, ki vedo resnico, sprejemajo boljše

odločitve za skupno dobro. Če ta predpostavka pade – če ljudje zavestno izberejo ne-vedenje –,

potem demokracija izgublja svoj moralni in racionalni temelj. Na potezi smo mi, državljani,

intelektualci, vzgojitelji, politiki, da to predpostavko obnovimo. Ne z vsiljevanjem “naše resnice”

drugim, ampak z gradnjo kulture dialoga, kjer imata tako razum kot iskrenost znova vrednost. Kajti

kot pravi stari pregovor: “Laž ima kratke noge”. Iluzije morda prinašajo trenutno uteho ali

navdušenje, a dolgoročno vodijo v razočaranje, konflikt ali celo propad svobodnih družb. Resnica

pa je pogosto težka pot, vendar edina, ki vodi k trajnostni svobodi in pravični politični skupnosti.

V zaključnem premisleku se lahko vprašamo: bomo kot skupnosti zmogli premagati lastno

nagnjenje k samoobmani? Od tega bo odvisno, ali bo demokracija v 21. stoletju zares “vladavina

ljudi” ali le prazen ritual izbire med ponujenimi iluzijami. Izziv je torej izstopiti iz votline senc na

plan sončne svetlobe – to pa zahteva znanje, pogum in krepost. To je naloga univerzitetnega duha

v vsakem državljanu: ne zadovoljiti se z iluzijami, marveč iskati resnico, kajti na njenih temeljih

lahko edini gradimo boljšo skupno prihodnost.

Viri:

— Plato, Država (prispodoba votline) – glej odlomek v: Plato’s Republic [11†L128-L133].

— Hannah Arendt, Izvori totalitarizma (1951) – cit. po: Berkowitz, R. (2020). The Destruction of

Truth.

— Erich Fromm, Beg pred svobodo (1941) – povzeto po: Gelfand, M. (2020). Authoritarian leaders

thrive on fear.

— Slavoj Žižek, Ideologija cinizma – povzeto po: Zizek, S. (1991). For They Know Not What They

Do.

— Jean Baudrillard, Simulaker in simulacija (1981) – glej interpretacijo v: Ajvazi, I. (2020).

Baudrillard’s Simulacra and Simulation.

— Primer Golob: Haughton, T. & Kraševec, A. (2022). Slovenia voted against an illiberal leader and

for an untested party (The Washington Post); Sleeping with Pengovsky (2022).

— Primer Trump: Bump, P. (2023). Six in 10 Republicans still think 2020 was illegitimate (WP);

Berkowitz, R. (2020) – povzetek Arendt.

— Primer AfD: Matthews, J. (2025). Rise of Right-Wing Populism in Germany’s Elections; prav tam

– vpliv neenakosti.

O avtorju:

Avtor se posveča raziskovanju družbenih in filozofskih vprašanj sodobnega časa. V svojih bsedelih analizira dinamio oblasti, vlogo resnice, ter informacijskih okolij na jasno zavest in politične procese.